Linhartova dvorana Radovljica je manjša, precej manjša od svoje ljubljanske soimenjakinje v Cankarjevem domu, vendar njeno srce prav tako (če ne še bolj) bije za kulturo. Leta 1996 prenovljena dvorana daje streho nad glavo kinu, ki mu zadnje čase pravimo kar »Moj kino Radovljica« in prav Kino Radovljica je bilo podjetje, ki se je ob obnovi preimenovalo v sedanjo Linhartovo dvorano.

Ob preimenovanju se je dogodil tudi programski premik. S prvimi tipajočimi koraki so se v Linhartovi dvorani začeli ob kinu pojavljati tudi drugi kulturni dogodki, recitali in predstave. Danes imamo ob rednem gledališkem abonmaju za odrasle tudi abonma za otroke. Vse skupaj nadgrajujemo s predstavami »za izven«, ki so praviloma razprodane.

Gledališče ima v Linhartovi dvorani svoj domicil že kar nekaj časa. To dokazuje že nekaj let domala razprodana dvorana gledališkega abonmaja, primerno zapolnjeni sedeži notroškega abonmaja in vrsta dobro obiskanih gledalških uprizoritev "za izven".

Zadnja leta si prizadevamo tudi postavljati na domači oder tudi kaj malega »lastne produkcije«. S tem dokazujemo, da dvorana za to ne potrebuje lastnega gledališkega ansambla, ampak lahko v dobi »ponudbe in povpraševanja« pridobimo tiste, ki hočejo, zmorejo in znajo postaviti gledališko delo tudi z manjšimi sredstvi in na odru, ki je za gledališče sila špartansko opremljen (no, tako slabo pa spet ni!). Med največje uspehe zanjih let si štejemo sodelovanje pri postavitvi mjuzikla "Moje pesmi, moje sanje", ki je v koprodukciji delavnice Musike in Prešernovega gledališča Kranj v soorganizaciji Linhartove dvorane nastajal prav na naših odrskih deskah, kjer je bila tudi premiera.

Na film tudi nismo pozabili. V nobenem oziru. Na platnu Mojega kina Radovljica lahko pri nas spremljamo najboljše s področja art kina, ki ga programsko zaokrožujemo v rednem filmskem abonmaju. Filmske uspešnice v Radovljico pridejo na filmsko platno tako rekoč takoj za Ljubljano, tako da si jih »še vroče« lahko ogledajo vsi, ki imajo čas počakati dva tedna, voljo prihraniti kakšen evro za nižjo ceno vstopnice in željo prihraniti stroške za prevoz. Kvaliteta projekcije pri nas je povsem primerljiva s tistimi v prestižnih kinematografih.


V Linhartovi dvorani dobivajo svoj dom tudi glasbene prireditve, čeprav se je izkazalo, da razen na nekatere standardne (Festival Radovljica, Chopinov zlati prstan), domača publika klasičnih glasbenih dogodkov ni vajena. Je pa ob tem veliko večje zanimanje za lahkotnejše žanre zabavnejšega značaja, pri katerih zagotovo prednjači zadnja leta že tradicionalen prednovoletni koncert Pihalnega orkestra slovenske policije.

Kljub zgoraj napisanemu še vedno vztrajamo na naši glasbeni zasnovi in v Radovljico že kar redno vozimo bolj in manj znane glasbenike od blizu in danes. Tako smo gostili Vlada Kreslina in Zorana Predina, Marko Bando in Terrafolk, Kataleno in Aritmijo, Poum Tchak in Pandit Suresh Talwalkarja, Perpetuum Jazzile in Lango, Kvartet Bachology ter Ivana Arnška s kvartetom Astorpia. In še bo, če bodo note sojenice prav kazale.